Krizolacija

V splošnem mi je bila knjiga zelo všeč, ker ni samo 'mnenjska', ampak se opira na vire in lastne raziskave. Mi je dala misliti o (samo)izolaciji. Pri socialnih omrežjih se mi zdi skopa(v razisk. smislu), predvsem pri opisu Fediverse oz. Mastodona. Malo me preseneti zaključek poglavja o Mastodonu - če me ne lajkate, ga pač ne bom uporabljal. Razmišljanje o ideološki korektnosti in prepovedi tem pogovorov in sprožilcev je malo zgrešeno. Sprožilne teme večinoma niso prepovedane, ampak jih zaradi obzirnosti damo pod CW. Smernice niso zaradi smernic samih, ampak zaradi gradnje boljšega omrežja. Če se avtorju zdi UI štorast, bi lahko raziskal aplikacije, ki so bistveno lepše, npr. *key. Povsem pa razumem umik iz omrežij. Ker precej načnejo duševno zdravje. Zato sem se tudi sam umaknil iz FB in Tw. Kljub vsemu se mi Fediverse zdi najmanj duševnemu zdravju (vsaj mojemu) škodljivo omrežje. Zato ga ljudje tudi ne zapopadejo. Paradoksalno, ne? Ljudje želijo boljša in prijaznejša socialna omrežja, dobijo Fedi, niso pripravljeni vložiti nič energije (ker so navajeni algoritmov, ki jim servirajo drek in obline), ga zapustijo in hop v naročje naslednjega megalomana. In potem smo, kjer smo. Nič lepega ne moremo imeti.
Kaj, a mislite da bo Bsky kaj boljši, kot Tw? Ne bo. Pa kaj, ljudje se spet ne bodo ničesar naučili.