Reading since I was conceived. 'Professional book reviewer'. My opinions about books are very important. If I say the book is shit, the book is shit, no further debate needed. Believe me bro. Sarcastic when needed. No, sarcasm is not hostiliy masked in humor, who said that? Don't believe them, they take you for fool.
This link opens in a pop-up window
83% complete! po3mah has read 20 of 24 books.
Mojster kratkih zgodb. Vsaka je drugačna, posebna. Ni tako kot pri nekaterih drugih avtorjih, ki se držijo enega sloga in postanejo dolgočasni.
Samo v eni sem našel plothole, pa še ta je moj, subjektiven. Ljudje (ok, vsaj jaz) se spomnimo ljudi, s katerimi smo se družili 9 let v 2 sekundah. Ne pozabimo sošolcev, razen, če je kakšenn ptss na delu. Kratke zgodbe mi skoraj bolj sedejo, kot njegovi romani.
Pretresljiva zgodba. Tema ne odtehta sloga, ki mi ni bil preveč berljiv. Ciklanje enega in istega, kot v Groundhog day.
- (the book should be the edition of El Heroe Discreto (not La Ciudad y los perros), but I don't …
- (the book should be the edition of El Heroe Discreto (not La Ciudad y …
... civilizacija nikoli ni bila gibanje, splošno stanje stvari, ambient, ki bi objel skupek družbe, temveč drobna mesteca, ki so se tekom časa povzdignila, in prostor, ki se je upiral stalnemu napadu nenadnih, nasilnih, neumnih, grdih, razdiralnih in pošastnih sil, ki so vladale svetu ...
... ne bi izvedel zanj in ne bi bral te njegove odlične knjige. Nobelovih ne talajo kar tako v tri dni. Všeč mi je njegov slog pripovedovanja: najprej začne malo v prihodnosti in nimam pojma, kaj se je vmes zgodilo. Nato mimogrede vplete razlago za nazaj. Ravno pravi trenutek, preden obupam.
po3mah
boosted
"Pazljivo poslušam vse te diskusije; vaju kakor tudi druge šolane ljudi v trgu; tudi časnike in revije prebiram. In kolikor dalj vas poslušam, toliko bolj sem prepričan, da večina teh ustnih ali pismenih diskusij ni v nobeni zvezi z življenjem in njegovimi resničnimi zahtevami in problemi. Jaz namreč življenje, pravo življenje, opazujem iz največje bližine, vidim ga na drugih in čutim na sebi. Mogoče se motim, pa tudi izraziti se ne znam dobro, toda pogostokrat se mi vsiljuje misel, da sta tehnični napredek in sorazmerni mir v svetu ustvarila neke vrste zavetrje, neko posebno ozračje, umetno in nestvarno, v katerem se en razred ljudi, tako imenovano izobraženstvo, lahko prosto vdaja brezdelni in zanimivi igri z idejami in „nazori o življenju in svetu“. Neko vrsto steklenih gredic duha z umetno klimo in eksotično floro, toda brez vsake zveze z zemljo, s stavrnostjo in trdoto tal, po katerih se premikajo množice živih ljudi. Vi mislite, da razpravljate o usodi teh množic in o tem, kako jih boste uporabili v bojih, da bi dosegli višje smotre, ki jim jih sami zastavljate, v resnici pa kolesa, ki se vrte v vaših glavah, niso v nikakršni zvezi z življenjem množic, celo ne z življenjem na splošno. Tu postaja vaša igra nevarna ali vsaj lahko postane nevarna, tako za druge kot tudi za vas same."
— Most na Drini by Ivo Andrić (Page 294)
Kontekst: Razmišljanje študenta Glasinčanina, študenta gozdarstva, med pogovorom s Stikovićem ob večernem sprehodu po mostu na Drini, ob prelomu 19. stoletja.
Meta: vsaj en citat na knjigo se mi zdi fino dodat (sploh, če je knjiga zanimiva). Drgač mi je pa zanimivo, koliko različnih skupin realnosti ljudi obstaja. Na koncu ima vsak svojo, ampak mislim, da se jih da tudi malo združit glede na okoliščine, v katerih se nahajamo. Nemalokrat opažam, kako si nezavedno racionaliziramo želje in odločitve, prav glede na okoliščine, ampak tega hkrati ne priznamo.
