Reading since I was conceived. 'Professional book reviewer'. My opinions about books are very important. If I say the book is shit, the book is shit, no further debate needed. Believe me bro. Sarcastic when needed. No, sarcasm is not hostiliy masked in humor, who said that? Don't believe them, they take you for fool.
This link opens in a pop-up window
... ne bi izvedel zanj in ne bi bral te njegove odlične knjige. Nobelovih ne talajo kar tako v tri dni. Všeč mi je njegov slog pripovedovanja: najprej začne malo v prihodnosti in nimam pojma, kaj se je vmes zgodilo. Nato mimogrede vplete razlago za nazaj. Ravno pravi trenutek, preden obupam.
Berljivi eseji, ki so mi razkrili ozadje marsikatere njegove knjige. Kar je dobro. Zataknil pa sem se za njegov 'alergični odziv' na vpeljevanje takoimenovane 'politične korektnosti' v literaturo. Čeprav se prefinjeno izraža, ne more mimo gneva, da je po novem NUJNO in TREBA pisati strpno do drugačnih (DEI po domače - diversity, equity, inclusion). Razburja se, da literatura tega ne prenese. Spregleda pa očitno dejstvo, da ga nihče, prav nihče ne sili, da piše tako, da ne bi diskriminiral. Pa saj tudi on piše večinoma o diskriminiranih (povojno poboji npr.)! Škoda, da je s tem družno zatulil v zelo zlajnani rog standardnih desničarskih puhlic in klasičnih republikanskih odzivov na različnost, ki prihajajo k nam preko luže. Res škoda. Moje mnenje je, da nihče nikogar ne SILI v večjo zastopanost žensk, drugače spolno usmerjenih, in obarvanih ... v literaturi. Piši, o čem hočeš, bodo že bralci presodili, če si ok. Še …
Berljivi eseji, ki so mi razkrili ozadje marsikatere njegove knjige. Kar je dobro. Zataknil pa sem se za njegov 'alergični odziv' na vpeljevanje takoimenovane 'politične korektnosti' v literaturo. Čeprav se prefinjeno izraža, ne more mimo gneva, da je po novem NUJNO in TREBA pisati strpno do drugačnih (DEI po domače - diversity, equity, inclusion). Razburja se, da literatura tega ne prenese. Spregleda pa očitno dejstvo, da ga nihče, prav nihče ne sili, da piše tako, da ne bi diskriminiral. Pa saj tudi on piše večinoma o diskriminiranih (povojno poboji npr.)! Škoda, da je s tem družno zatulil v zelo zlajnani rog standardnih desničarskih puhlic in klasičnih republikanskih odzivov na različnost, ki prihajajo k nam preko luže. Res škoda. Moje mnenje je, da nihče nikogar ne SILI v večjo zastopanost žensk, drugače spolno usmerjenih, in obarvanih ... v literaturi. Piši, o čem hočeš, bodo že bralci presodili, če si ok. Še enkrat škoda. Mar bi raje bral samo njegove romane, ki so odlični, esejev pa se izognil. Ne vem, kaj mi je bilo.
Ne gre. Po prvih treh zgodbah sem zaključil. Morda v penziji.
Redko berem nekaj, ki se klišejem izogne v tako velikem loku, kot Möderndorferjeve zgodbe. Najbolj so me presenetile nianse človeških značajev in dejanj - tako resnične in brez izmikanja.
Malo čez pol. Odlične obdelave moralnih dilem. Eden redkih, če ne edini, ki opiše seks takšen, kot je.
-
... ampak mi ni uspelo, da bi mi sedla. Nekaj idej in pasaž vmes je fenomenalnih. Škoda, da so ti dobri drobci nepovezani. Sicer rad berem fantazijo, pri tej sem se mučil in komaj čakal, da pridem do konca.
-
Meh.
Ni mi sedla. Ne kupim, da je lahko zet razpolagal s premoženjem firme. Ne kupim, da se da izmeriti alkohol v krvi pol leta starega trupla. Zgodovinski del je .. ajde, ok, ampak pri opisu likov bistveno preveč mašil, splošnjakanja in stereotipov za moj okus. 40 strani bi bilo dovolj.
Po dolgem času spet nekaj novega. Driessenov slog mi je všeč, ne ovinkari, loti se tudi tabu tem.
Colorless Tsukuru Tazaki and His Years of Pilgrimage (Japanese: 色彩を持たない多崎つくると、彼の巡礼の年)
Tipični Murakami - mlad fant, samski, preprosto življenje, miso juha. Kje pa je mačka?
Fine kratke zgodbe. Še posebej so mi všeč: - Lasje - Še dobro - Čudno je, res, koliko mož poznam, ki se vedejo, kot da jih njihove žene mučijo - Kozarec vode - Ne vračaj se
Potopisi znajo biti dologočasni, vendar ne ta. Svet vidimo z nivoja podgan, ščurkov in dreka. Fino branje. Malo mi umanjka samokritika alkoholizma, ampak kaj čmo, če pa je frajersko pit in o tem pisat.
H. je moj priljubljeni pisatelj in ko sem prebral Lanzarote, sem že guglal poceni letalske karte tja. Hitro branje, dva večera. Skoraj prehitro zaključi.
"Ljudje na splošno ostajajo doma, veselijo se, da jim telefon nikoli ne zvoni, in ko pozvoni, se pustijo oglasiti telefonski tajnici. Dobra novica je, če ni novic. Ljudje so na splošno takšni. Tudi jaz".
Ok, tisti del o osebni izkušnji nefunkcionalnih razmerij je avtentičen in mi ga je bilo kar grozno brati (v smislu - a se to res dogaja?). Verjetno je takšnih zgodb precej okoli nas, samo vsi jih skrivajo.
Poizkuse svetovanja s sklici na Jesperja Juula sem sicer prebral, ampak se mi zdijo 'cheezy'. Še posebej, če je njihov vir 2x ločen družinski terapevt. Zato teh nasvetov o vzgoji ne morem jemati preveč zares. Sicer pa, kaj jaz vem, nimam pojma o vzgoji.
'Napačna' izbira partnerja (običajno frajerja in nasilneža) je delikatna tema, ki me precej vznemirja že od OŠ dalje. Bral sem že ničkoliko knjig o tem, videl okoli sebe precej primerov. Že v najstniških letih sem zaznal, kako tiste ženske, ki se imajo za vizualno višjo kasto, izbirajo idiote in potem se čudijo, ko prileti okoli kepe. Ampak o tem kdaj drugič.
V splošnem mi je bila knjiga zelo všeč, ker ni samo 'mnenjska', ampak se opira na vire in lastne raziskave. Mi je dala misliti o (samo)izolaciji. Pri socialnih omrežjih se mi zdi skopa(v razisk. smislu), predvsem pri opisu Fediverse oz. Mastodona. Malo me preseneti zaključek poglavja o Mastodonu - če me ne lajkate, ga pač ne bom uporabljal. Razmišljanje o ideološki korektnosti in prepovedi tem pogovorov in sprožilcev je malo zgrešeno. Sprožilne teme večinoma niso prepovedane, ampak jih zaradi obzirnosti damo pod CW. Smernice niso zaradi smernic samih, ampak zaradi gradnje boljšega omrežja. Če se avtorju zdi UI štorast, bi lahko raziskal aplikacije, ki so bistveno lepše, npr. *key. Povsem pa razumem umik iz omrežij. Ker precej načnejo duševno zdravje. Zato sem se tudi sam umaknil iz FB in Tw. Kljub vsemu se mi Fediverse zdi najmanj duševnemu zdravju (vsaj mojemu) škodljivo omrežje. Zato ga ljudje tudi ne zapopadejo. Paradoksalno, …
V splošnem mi je bila knjiga zelo všeč, ker ni samo 'mnenjska', ampak se opira na vire in lastne raziskave. Mi je dala misliti o (samo)izolaciji.
Pri socialnih omrežjih se mi zdi skopa(v razisk. smislu), predvsem pri opisu Fediverse oz. Mastodona.
Malo me preseneti zaključek poglavja o Mastodonu - če me ne lajkate, ga pač ne bom uporabljal.
Razmišljanje o ideološki korektnosti in prepovedi tem pogovorov in sprožilcev je malo zgrešeno. Sprožilne teme večinoma niso prepovedane, ampak jih zaradi obzirnosti damo pod CW. Smernice niso zaradi smernic samih, ampak zaradi gradnje boljšega omrežja.
Če se avtorju zdi UI štorast, bi lahko raziskal aplikacije, ki so bistveno lepše, npr. *key.
Povsem pa razumem umik iz omrežij. Ker precej načnejo duševno zdravje. Zato sem se tudi sam umaknil iz FB in Tw.
Kljub vsemu se mi Fediverse zdi najmanj duševnemu zdravju (vsaj mojemu) škodljivo omrežje. Zato ga ljudje tudi ne zapopadejo. Paradoksalno, ne?
Ljudje želijo boljša in prijaznejša socialna omrežja, dobijo Fedi, niso pripravljeni vložiti nič energije (ker so navajeni algoritmov, ki jim servirajo drek in obline), ga zapustijo in hop v naročje naslednjega megalomana. In potem smo, kjer smo. Nič lepega ne moremo imeti.
Kaj, a mislite da bo Bsky kaj boljši, kot Tw? Ne bo. Pa kaj, ljudje se spet ne bodo ničesar naučili.