Reviews and Comments

Potopisi znajo biti dologočasni, vendar ne ta. Svet vidimo z nivoja podgan, ščurkov in dreka. Fino branje. Malo mi umanjka samokritika alkoholizma, ampak kaj čmo, če pa je frajersko pit in o tem pisat.

H. je moj priljubljeni pisatelj in ko sem prebral Lanzarote, sem že guglal poceni letalske karte tja. Hitro branje, dva večera. Skoraj prehitro zaključi.

"Ljudje na splošno ostajajo doma, veselijo se, da jim telefon nikoli ne zvoni, in ko pozvoni, se pustijo oglasiti telefonski tajnici. Dobra novica je, če ni novic. Ljudje so na splošno takšni. Tudi jaz".

Ok, tisti del o osebni izkušnji nefunkcionalnih razmerij je avtentičen in mi ga je bilo kar grozno brati (v smislu - a se to res dogaja?). Verjetno je takšnih zgodb precej okoli nas, samo vsi jih skrivajo.

Poizkuse svetovanja s sklici na Jesperja Juula sem sicer prebral, ampak se mi zdijo 'cheezy'. Še posebej, če je njihov vir 2x ločen družinski terapevt. Zato teh nasvetov o vzgoji ne morem jemati preveč zares. Sicer pa, kaj jaz vem, nimam pojma o vzgoji.

'Napačna' izbira partnerja (običajno frajerja in nasilneža) je delikatna tema, ki me precej vznemirja že od OŠ dalje. Bral sem že ničkoliko knjig o tem, videl okoli sebe precej primerov. Že v najstniških letih sem zaznal, kako tiste ženske, ki se imajo za vizualno višjo kasto, izbirajo idiote in potem se čudijo, ko prileti okoli kepe. Ampak o tem kdaj drugič.

Ves čas branja sem imel moreč občutek nemoči, ki mi je bil znan, ampak si ga nisem znal razložiti. Ko sem na koncu prebral, da je strip narisan po Kafki, sem rekel: seveda. Stripi so narisani fenomenalno, liki in pokrajine so kot živi. Neverjetno, kaj se da narediti samo z dvema barvama.

Zdi se mi, da se težko izognem knjigi, kjer ne bi vsaj delno nastopali naciji in počeli svinjarije. Tisti nemški derail pred osemdesetimi+ leti je povzročil takšno kolektivno travmo, da še zlepa ne bo minila. Vmes dogajanje skoraj postane incestno, ampak se potem pobrihta. Družinske tragedije se pač dogajajo povsod in na zelo podoben način, ne glede, če je to na Danskem, Sloveniji ali na drugi strani oble. Ni ravno Konje krast, ampak je kljub temu fina.

...ki me je pustila hladnega. Ne vem, kaj mi je zmanjkalo. Puščava kot naravni pojav je hvaležna tema za pisanje in branje. Občutek sem dobil, da je pisatelj hotel nanjo nacepiti puščavo odnosa. Vem, da je fikcija, ampak ne kupim, da se nekdo spomni vsakega trenutka za 20 let nazaj.

Začne se obetavno, prebil sem se nekako do četrtine, potem sem 'preskrolal' do konca. Enkrat na leto se mi zgodi, da mi kakšna knjiga ne sede in letos je to očitno ta. Jack Kerouac? Niti ne.

Že dolgo nisem bral Vonneguta in mi je kar malo žal zato. Zelo aktualna knjiga, predvsem zaradi ponovnega vstajanja faši/nacizma po svetu. Dobro reče: "Si, za kar se predstavljaš, da si." Še posebej, če se predstavljaš za nacista, čeprav nisi. Ali pač? Če te vsi poznajo po tem, za kar se izdajaš in samo ti veš resnico, kaj si potem? Vse kupim, samo tistega prizora z ženo, ki je kao ni prepoznal, ne.

Pomenljiva knjiga, kritika lovstva in na splošno morilsko-hedonističnega življenja. Ta del mi je bil prav fin, ampak kaj, ko se verjetno ne bo prijel nobenega lovca. Astrološke fantazije mi niso bile najbolj blizu.

Slog pisanja - super. Mi je blizu, še posebej ta yugonostalgija. Ampak na koncu zmaga štokholmski sindrom. Ne, ni se enkrat 'zmotil' in bil agresiven, takšen človek je pač takšen.

Odlična knjiga, aktualna zgodba, tekoče branje. Mestoma boleče.

Nazadnje sem bral mladinsko knjigo ... pred mnogo leti. Bratovščina Sinjega galeba, se mi zdi. Če bi bil ponovno najstnik, bi to knjigo (Modri otok) verjetno kar požrl. Ima vse, kar mladino pritegne: prijatelje, ljubezen, skrivnosti, ugoden razplet. Takšne knjige bi morali brati v OŠ, ne pa nekih Cankarjev.

Odnosi med odraslimi so nefunkcionalni - moški so zlobci, nasilneži, nerazumljeni ali preprosto samo puhli, ženske pa - ali trpijo ali jih poskušajo reševati. Svet odraslih je destruktiven do narave in ljudi (no, saj tudi v resnici je). Torej: ne odrasti, ker je past.

Kljub temu, da sem jo prebral kot odrasel, mi je ostal občutek magičnosti obarvan oranžno-roza, ki zveni kot škržaTi.

I think this is the last Cixin's novel I read. One of the best alegories. At the end it's pretty obvious who (which current nations) are the dinosaurs and who ants. And yes, our future isn't bright.

After a half, it's good ... classical Cixin with mindf**king ideas.