User Profile

Če vidimo v keynesianstvu zagovarjanje vloge države v ekonomiji z liberalističnih pozicij, je Foucaultova oznaka Keynesa logična. Faktično pa Keynes ni igral velike vloge ne pri oblikovanju ordoliberalistične teorije ne v povojnih razpravah o nemški ekonomiji in ekonomski politiki. V razpravo ga niso vlekle niti vojaške oblasti. Če je držalo, da je bilo do leta 1948 v ZDA "večina ekonomistov v vladi keynesiancev", se to ni prelivalo v ameriško okupacijo Nemčije. Ekonomist Albert Hirschman, po lastnih besedah "aktivni udeleženec v tistih dogodkih", je dejal, da je bilo paradoksno, da ZDA, ki so se same spreobrnile v keynesianizem, keynesianizmu niso dovolile vstopiti v Nemčijo. Paradoks je razložil s tem, da so bili vrhovni položaji v ameriški vojaški vladi v Nemčiji "dani vojaškim oficirjem in izkušenim biznismenom, bankirjem, pravnikom in drugim menedžerskim tipom". Vodilni kader vojaške vlade je bil torej rekrutiran iz skupin, ki "nikakor niso bile spreobrnjene v keynesianizem in so se, kolikor so o tej zadevi imele kakšno mnenje, nagibale k sovražnemu odnosu do njega".

— Črna internacionala by Tomaž Mastnak (Oranžna zbirka, #38) (Page 180 - 181)

Bolj neposredno so jih [ameriški veliki biznis] prizadevala razkritja, do katerih so pripeljale raziskave in preiskave ne le Protimonopolnega oddelka, temveč tudi Sekcije za ekonomsko vojno, Oddelka za nadzor nad tujimi denarnimi sredstvi pri finančnem ministrstvu in nekaterih preiskovalnih skupin v senatu. Zbrani so bili številni dokazi o široko razpredenih zvezah in povezavah med ameriško veliko industrijo in financami ter vodilnimi nemškimi industrialci in finančniki. Istočasno so analitiki v omenjenih vladnih službah jasno pokazali, da je nemški veliki biznis igral ključno vlogo v nacističnem režimu. Ker so bile ZDA v vojni proti Nemčiji, so ta razkritja že sama po sebi povzročala hudo zadrego za domačo veliko industrijo in finance. Še hujše zanje je bilo odkritje analiz, da so se ameriški vodilni biznismeni držali obveznosti, določenih v pogodbah z nemškimi firmami, ki so bile po eni strani v prid nemški oboroževalni industriji, po drugi pa so kompromitirale ameriške priprave na vojno in vodenje vojne. V odgovor na razkritja teh dejavnosti se je vojno ministrstvo postavilo v bran podjetjem, omenjenim v poročilih, in jih skušalo zaščititi pred nadaljnjimi preiskavami in kritiko. Vojno ministrstvo je uspelo in kampanja proti monopolom je postala žrtev mobilizacije za vojno, kakršno je uveljavljalo to ministrstvo. Natančneje, postala je prva žrtev vojne znotraj ameriške vlade, ki se je bila okrog tega, kako naj bi se vojskovala vojna proti silam osi. Že leta 1941 sta ministrstvi za vojno in mornarico pritiskali na Roosevelta, naj suspendira preiskave proti velikemu biznisu. Argument proti njim je bil, da povzročajo "zastoje v produkciji". S tem sta ministrstvi za vojno in mornarico obrnili ost kritike, ki je prihajala iz Protimonopolnega oddelka, nazaj proti njemu. Arnold in njegovi preiskovalci so namreč pokazali, da je "veliko primanjkljajev in 'zastojev v produkciji' v [za vojno] ključnih industrijah, kakršne so bile tiste, ki so proizvajale magnezij, optične instrumente, sintetični kavčuk in kemikalij, nastajalo zaradi 'ekonomske pete kolone', zaradi kartelnih sporazumov in dogovorov o patentih med nemškimi firmami, kakršni sta bili Krupp in I.G., in ameriškimi velikani kot Du Pont, General Electric in Standard Oil". Predstavniki ameriškega biznisa so bili gluhi za klice, naj bolj odločno preprečujejo nadaljnje "ekonomsko sabotiranje obrambne industrije" zaradi "tujih sil", in so namesto tega krenili v napad na Protimonopolni oddelek.

— Črna internacionala by Tomaž Mastnak (Oranžna zbirka, #38) (Page 50 - 52)

Bataljonu je bil dodeljen "vojni zdravnik", star medicinec in burševec Welfer. Znal je piti in se pretepati, pri tem pa je imel medicino v mezincu. Študiral je na medicinskih fakultetah v raznih vseučiliških mestih Avstro-Ogrske, prakticiral po najrazličnejših bolnišnicah, doktorata pa ni imel zato, ker je bilo v oporoki, ki jo je bil njegov stric zapustil dedičem, rečeno, naj izplačujejo medicincu Friederiku Welferju letno štipendijo, dokler Friederik Welfer ne bo imel zdravniške diplome. Štipendija je bila približno štirikrat večja od plače asistenta v bolnišnicah in kandidat medicine Friederik Welfer si je pošteno prizadeval svojo promocijo za doktorja vsega zdravilstva odložiti na najbolj oddaljene čase. Dedidiči so se po pravici kar penili od jeze. Razglašali so ga za bebca in si na vse kriplje prizadevali vsiliti mu bogato nevesto, da bi se ga odkrižali. Da pa bi jih še bolj razjezil, je kandidat medicine Friederik Welfer, član kakih dvanajstih burševskih društev, izdal na Dunaju, v Leipzigu in v Berlinu več zbirk zelo spodobnih pesmi. Sodeloval je pri Simplicissimu in študiral dalje, ko da se ne kopičijo na nebu črni oblaki. Prišla pa je vojna, ki je skočila medicincu Friederiku Welferju podlo v hrbet. Pesnika knjig Lachende Liede, Krug und Wissenschaft in Märechen und Parabelen (Smejoče se pesmi, Vrč in znanost, Pravljice in prispodobe) so tebi nič meni nič poklicali k vojakom in neki dedič v vojnem ministrstvu je poskrbel, da je podjetni Friederik Welfer napravil "vojni doktorat". Napravil ga je pismeno. Dali so mu vrsto vprašanj, na katera naj bi odgovoril, in na vsa je odgovoril vedno enako: "Lecken Sie mir Arsch". (Pište me v rit.) Čez tri dni mu je obrst sporočil, da je dobil diplomo doktorja vsega zdravilstva, saj je bil že zdavnaj zrel za doktorat, da ga višji štabni zdravnik dodeljuje pomožni bolnišnici, da bo hitro napredovanje odvisno od njegovega vedenja, da je imel sicer v raznih univerzitetnih mestih dvoboje z oficirji, da je vse to o njem znano, da pa je zdaj, v vojni, vse pozabljeno.

— Dobri vojak Švejk 2 by Jaroslav Hašek, Jože Zupančič, Bogdan Gjud (Page 69 - 70)