Cilji denacifikacije, kakor so bili postavljeni v uradnih dokumentih zavezniških sil in specifično v uradni politiki ameriške vlade, so napovedovali obseže obračun z nacizmom. Najprej in predvsem so nameravali odstraniti s položajev posameznike, komporomitirane s sodelovanjem v nacističnemu režimu, in kaznovati vojne zločince. Denacifikacija je merila tudi na nacistične organizacije in - v povezavi z dekartelizacijo - na ekonomsko bazo nemškega militarizma. (Mnenja o "ekonomski bazi nacizma" sicer niso enotna, o dekartelizaciji kot deklariranem cilju ameriške politike v Nemčiji pa ni bilo načelnih razhajanj.) Naposled je imela denacifikacija nalogo eliminirati nacistične zakone.
V resnici pa je ameriška vojska kot okupacijska sila zelo hitro, dejansko takoj ko je prodrla na nemško ozemlje in začela zavzemati mesta, pokazala naklonjenost do nacističnih kolaborantov in jim dajala prednost pred protifašisti. Dober zgled - in napoved tega, kar je še prihajalo - je bilo ravnanje ameriških vojaških sil po zavzetju Aachena, prvega velikega mesta, ki je padlo na zahodni fronti. Američani so nastavili filonacistično mestno oblast, v kateri so skoraj tretjino položajev dobili nacisti. Socialni demokrati in sindikalisti niso imeli nobenega pomembnega položaja. Kot je zapisal ameriški obveščevalni oficir Saul Padover, ki je stvari opazoval na kraju samem, v županovih planih ni bilo "niti zrna demokracije". "Vladajoča uradna ideologija ni bila demokracija, temveč avtoritarni fašizem".